Bele živali so zelo pogosto gluhe

Knjiga vsebuje enajst kratkih zgodb, ki jih odlikujejo absurdna fabula, ekscentrini liki in prefinjen humor. Naslov Bele živali so zelo pogosto gluhe je po avtoriinih besedah metafora za notranji albinizem notranjo gluhoto in slepoto, ki loveka oropata ravnovesja in ga pehata v odnose in okolišine, ki mu škodijo in ga vodijo v pogubo. Protagonisti so sanjai z izkrivljenim dojemanjem realnosti ali samih sebe, ujeti v iluzije ali fiksne ideje, ki jih odtujujejo od lastnega življenja. Vztrajajo v kokonih, ker se bojijo predati svoji strasti in razpreti krila za metulji let, raje ostajajo bonsaj, kot da bi se razrasli v košato drevo.

Vsako izmed besedil uvaja moto, pomenljiv citat avtorja iz zakladnice svetovne literature (Musil, Gombrowicz, Dostojevski, Proust, Céline, Bernhardt itd.), ki avtorici služi za navdih pri izgradnji situacij. Te Myšková gradi zelo iznajdljivo, povezava z motom se izluši šele naknadno in je vselej presenetljiva. Opraviti imamo s prozo umetniškega porekla: ogrodje in vodilo igrivega ustvarjalnega procesa je zavest, da gre za umetelno besedilo, in Myšková pri tem ubira povsem samosvojo pot. Razvoj situacije narekuje mona, skoraj obsesivna domišljija, ki s pikolovsko natannostjo izrisuje nepriakovane detajle in skrajno jezikovno izbrušeno izpisuje doživetja ter misli, da bralcu nenadoma zadišijo ali zasmrdijo po resninem življenju.

Ko odpremo to knjigo, vstopimo v panoptikum kabinet udes iz dobe potrošniškega individualizma, v kateri loveštvo pestita duhovno siromaštvo in odrezanost od vsega sobivajoega. Ogledamo si lahko tragikomine, absurdne, groteskne in fantastine zgodbe slehernikov, ki se vrtijo v zaaranem krogu, ker se ne morejo izviti iz okovov samoodrekanja, strahu pred samim sabo, predvsem pa odsotnosti ljubezni do samega sebe.

Morda pa si nismo ogledovali spakov v cirkuški areni. Morda smo ves as stali v sobi z zrcali, ki kažejo izkrivljene podobe. Morda so te popaene podobe odsev nas samih. Bomo pod vso to pokveenostjo znali prepoznati lepoto in se sprejeti takšne, kot smo?

Tatjana Jamnik

Ivana Myšková (1981) je diplomirala iz kreativnega pisanja in komunikacije z mediji na Literarni akademiji Josefa Škvoreckega v Pragi. V letih 20072013 je delala kot novinarka na eškem radiu, poslej se preživlja kot samozaposlena v kulturi. Debitirala je leta 2007 z radijsko igro Popoldne z liliputancem. Izdala je roman Vnemanje (Nícení, 2012), ki je bil nominiran za nagrado Josefa Škvoreckega in nagrado eška knjiga, ter zbirko kratke proze Bele živali so zelo pogosto gluhe (Bílá zvíata jsou velmi asto hluchá, 2017), ki je bila nominirana za prestižno nagrado Magnesia Litera.

Prevajalka Tatjana Jamnik (1976) je tudi pesnica, pisateljica, uiteljica slovenšine kot tujega jezika, lektorica, urednica in založnica. Leta 2009 je prejela priznanje za mlado prevajalko. Prevaja zlasti eško in poljsko prozo, poezijo in dramatiko (A. Berková, R. Denemarková, E. Bondy, L. Fuks, J. Katalpa, M. Urban, P. Brycz, J. Nmec, A. Bolavá, I. Myšková, R. Sikora, P. Zelenka, J. Malík, S. Lem, M. Witkowski, D. Masowska, J. Franczak, P. Bednarski, A. Tuszyska, A. Wiedemann, A. Jakimiak, M. Fertacz) ter besedila s podroja humanistike.

Dettagli