Ne le zato, ker je mit o Sizifu praktino edina izrecna literarna referenca (Kuanova misel o današnjih sanjah in jutrišnjem dnevu to morda vseeno še ni), ki nastopi v Katjini drugi knjigi pesmi, temve preprosto zato, ker gre za spoznanje, izraslo iz nemogoih zahtev, ki jih pred nas postavlja literatura, naj še enkrat ponovimo: Svet je nedovzeten za naša iskanja smisla, pa naj ga odevamo v še tako lepa oblaila in ga plemenitimo s kar najprodornejšimi mislimi. e gre in zakaj ne bi šlo? že prvo pesem in z njo vso knjigo razumeti tudi v duhu njenega zakonodajnega naslova, potem je premišljevanje odnosa med stvarmi in ljudmi ena prednostnih postavk v opisu del in nalog, ki naj jih poezija danes opravlja. Od katere priakujemo, da jih bo opravila zaradi in namesto nas. Nas s svojo nežnostjo varovala in med seboj povezovala tuja svetova, ki se nikakor ne moreta sporazumeti glede svojega skupnega bistva. Branila dosegljivo pred našim polašanjem in tešila lovekovo boleino neubesedljivega. O Katjini poeziji bi lahko rekli, da gladi in rahlja nesporazume, ki so nastali med obema stranema. Njen pesniški postopek, ki je pri svojem bratenju lirskega subjekta z empirinim avtorjem vasih že kar spogledljivo neposreden, doživljam kot pisanje opomb, pripomb in pojasnil k udarnemu verzu, ki nastopi v veini njenih pesmi. Ta namre kljub svoji pomenski intenzivnosti (ravno zaradi nje so avtoriini verzi tako primerni za trganje iz konteksta in samostojno podajanje v obliki aforizmov) za svoj celovit izraz potrebuje pesem. Uinek, ki ga ustvarja in vasih kar v obliki pesemskega sklepa prinese ta postopek, je lahko skoraj neznaten in celo »banalen«, kot je na videz banalno vse, esar v doloenem kontekstu nismo vajeni. Kot v pesmih, ki niso ravno popevke, nismo vajeni sreati loveka, ki je preprosto sreen, pa eprav le za hip, ali ponuditi objema, ki bo nekomu pomagal nositi težo globokih spoznanj. Poezija Katje Perat je poezija, ki raste iz zavedanja, da je samo življenje trdovratnejša navada od mišljenja. In ki ji tega ni nerodno priznati. Kajti vrednosti so relativne, in stopnje davka so tiste, ki dajejo svetu neko zasilno trdnost. Urban Vovk