Jakobova soba

Za Jakobovo sobo (1922) si je Virginia Woolf zamislila romaneskno obliko, radikalno drugano tako od svojih prejšnjih romanov kot od tradicionalnega romana sploh: »nobenega gradbenega odra; komaj kje vidna kakšna opeka; vse somrak razen srca, strasti, razpoloženja, vse tako svetlo žaree kot ogenj v megli«. Z njo je izrazila svojo percepcijo sveta kot neprestanega toka sprememb, namesto trdne konstrukcije je uvedla tekoo pripoved, impresionistino sestavljeno iz fragmentarnih prizorov. Z rabo razlinih perspektiv namesto ene same, stabilne, je opozorila na izmuzljivost in nestalnost loveškega znaaja: Jakoba Flandersa spoznavamo skozi bežne vpoglede ljudi, ki jih nanj vežejo razlina ustva, sledimo njegovim premikom skozi prostor od študentske sobe, do Italije in Grije, vzpona na Akropolo pa do zgovorne praznine njegove sobe po njegovi prezgodnji smrti na bojiših prve svetovne vojne. Kot opozarja Louise A. Poresky, je impresionistino besedilo mogoe brati tudi kot zapis Jakobove podzavesti, niz na videz površnih ljubezenskih prigod pa kot premagovanje materine podobe na psihini poti iskanja lastnega jaza. Jakobova soba je konno tudi urbani roman, ki slika anonimni vrvež velemestnih loveških množic.

eprav je knjiga tudi elegija za pisateljiinim bratom Thobyjem, Jakob ni samo žrtev, ampak tudi predstavnik patriarhalne družbe, ki proizvaja vojne. Kot številni vrstniki se brez upiranja vkljui v sistem, ki mu drugae kot nekaterim ženskim likom daje prednosti izobrazbe, kariere, osvajanja sveta. Ta ambivalenca navdihuje pisateljiino blešeo ironijo.

Jana Unuk

Dettagli