e predpostavim, da naslovno vprašanje knjige ni povsem retorino, temve da Andrej Blatnik z njim nagovarja tudi mene kot eno izmed njenih bralk, se verjetno isto spodobi, da te vrstice zanem z odgovorom: pravzaprav. Ampak potem bi bilo prav tudi, da jih s piko za odgovorom zakljuim, saj so vse nadaljnje besede že oddaljevanje od dialoga v blatnikovski maniri. Po drugi strani se seveda lahko sklicujem na vekratno, razplasteno funkcionalnost besed in stavkov v njej in reem, da se z vprašanjem sploh ni obrnil k meni, ampak zares predvsem k sebi. In sploh ne samo z vprašanjem, saj kar nekaj besedil in nekatera med njimi zelo eksplicitno nagovarja domae in tuje avtorske oete proznega minimalizma, katerega paradigmatsko, pa tudi najbolj zahtevno utelešenje predstavljajo kratke kratke zgodbe. Saj se razumemo Andrej Blatnik je med Slovenci nedvomno eden izmed omenjenih oetov. e ob tem upoštevamo še dejstvo, da gre za uitelja kreativnega pisanja in za avtorja s precizno grajeno in do potankosti reflektirano avtopoetiko, bomo razumeli in sprejeli tudi, da je dialog s samim seboj, natanneje, s celoto svojega opusa nujni sestavni del tako zastavljene intelektualne igre. In pisanje Andreja Blatnika v enem izmed svojih segmentov, zdi se celo, da iz leta v leto bolj, zagotovo je svojevrstna intelektualna igra. Ob tematizirani vojni med spoloma je ta igra, ki se najizraziteje razgalja z medbesedilnimi referencami (iz svetov literature, filma in glasbe) in poudarjeno stiliziranostjo pisanja, celo temeljna konstanta Blatnikovega pisanja. Kljub humorju in domnevni lahkotnosti pisanja pa bi bili precej dale od pravega razumevanja, e bi v njej odkrili le sled frivolnosti. Nasprotno, zdi se, da jo je avtor razmislil in preistil do zadnjega, pravzaprav prvega detajla in se na svoji poti med zgolj literarnimi in drobnimi konkretnimi svetovi ustavil pri besedi. Ali še bolje: pri vseh možnostih (pomenov), ki jih odpira. Pri njeni konkretni moi torej. Besede so pomembne, nas opozarja že naslov ene izmed kratkih kratkih zgodb. Besede in njihovo razumevanje, bi lahko dodala, in potem sestopanje v Blatnikova besedila zapeatila s klini: beseda razumevanje mo besede razmislek možnost. Ali bo svet, v katerega bomo sestopili, literaren, zgolj beseden ali bolj konkreten, je seveda odvisno od nas, naše interpretacije in naše odloitve (za kontekst). Ampak imamo izbiro. V tem smo izenaeni s pripovednimi liki. In to je važno: izbira. Še zmeraj smo namre pri trenutku, saj razumete? Tina Kozin