Roman Suša je odlien primer t. i. ballardovskega sloga. Izraz je prišel celo v literarne leksikone in se širše uporablja za (znanstvenofantastino) literaturo o loveškem opustošenju, uinkih brezobzirnega izkorišanja in posledicah neupoštevanja naravnega okolja. Gre za »zamišljene« svetove, ki jih prizadene naravna ujma. Kot pove že naslov romana, se pred bralcem pojavi svet, v katerem zaradi prekinitve naravnega kroženja vode zavlada vseobsežna suša. Življenje se scela spremeni. V romanu sledimo usodi doktorja Ransoma in ljudi iz njegove neposredne okolice v mestecu ob reki in jezeru, ki usahneta, zato so skupaj z ve sto tisoimi drugimi žrtvami na celini zaradi suše prisiljeni odpotovati k morju. Le ekscentrini arhitekt Lomax z manjšo skupino ostane v mestu, saj pozna skrivne cisterne, ki mu omogoijo preživeti, predvsem pa ga žene unievalna maševalnost. Pokaže se, da so razlogi za ravnanje tako enih kot drugih globlji. In prav s prikazovanjem odzivov na skrajne razmere Ballard razgrne pred bralca paleto celovitih loveških znaajev, ki jih ne vodijo ve uteena družbena pravila, pa pa njihova resnina narava. Ustaljene, trdne identitete se podirajo, ljudje poasi izgubljajo še zadnje loveške obzire, suša jih poasi preobrazi v komaj spoznavne odseve nekdanjih jazov. Po drugi strani pa Ransom in nekaj tovarišev kljub razmeram ohranijo svoje trdno, nepokvarjeno jedro, kar jim ne pomaga samo preživeti, ampak kljub skrajnim razmeram ohraniti upanje in ukrepati. Odloijo se, da se bodo vrnili. V domaem, skoraj popolnoma požganem mestu sredi opustošene pušavske pokrajine pa jih priaka preseneenje
Ballard je mojster jedrnatih opisov, ki z jasnimi stavki zadenejo v golo resnico stvari. Lahko bi rekli, da je pušava, ki jo ustvarijo sušne razmere, pravzaprav metafora za neposredno, nemaskirano medloveško igro. Ballard v blešeem minimalizmu in z drobnimi potezami oriše distopino stvarnost in z globoko obutenim optimizmom pred bralca postavi vsakdanji loveški svet v vsej njegovi krutosti, raznolikosti in soutju.