Živalska akademija

Kakor dale nazaj seže pripovedovani spomin loveštva, v pravljicah ali pripovedkah nastopajo tudi živali. Zdi se, da so v njih celo pomembnejše od ljudi. V najstarejših egipanskih bajkah so bogovi upodobljeni kot sokoli, sveti biki, kae, ibisi in podobno. Za svete živali so v Egiptu veljale celo make in skarabeji. Na drugih koncih sveta v pripovedih najdemo letee kae ali zmaje. Mogona kraljestva so si za znak izbirala leve, dvoglave orle ali druge veliastne živali. Tudi najvišji starogrški bog Zevs se je po potrebi lahko spremenil v laboda ali bika. V zgodbi o Adamu in Evi odigra zelo pomembno vlogo kaa. Pava že od nekdaj prikazujejo kot simbol zagrobnega življenja. V asih preganjanja prvih kristjanov je Kristusa ponazarjala riba. Starodavna plemena so astila in se enaila s svojimi totemskimi živalmi, pripovedke o njih so iz roda v rod ohranjala sveta ali magina izroila, nadvse pomembna za njihovo skupnost.

Izoblikovala se je celo posebna vrsta pripovedke, v katerih so živali scela prevzele vlogo ljudi. Imenujemo jih basni. Opisujejo dogodke in odnose, ki tako otroke kot odrasle posredno pouijo, kaj je prav in kaj ne. Nekatere živali so privzele stalne znaaje. Lisica je tatinska zvitorepka, bik je silen in moan, eprav malce trapast, medved je sladkosned, a preudaren razsodnik, sova je modra, ovca je neumna in vodljiva, lev je kraljevski, volk je zloben in požrešen, kaa zahrbtna in zapeljiva, labod je nekoristen in ošaben, pajek je priden tkalec, osel pa potrpežljiv težak. Ne samo pesniki v preteklosti, tudi sodobni pesniki radi posegajo po slavkih ali škrjancih, volih, krokarjih, brinovkah ali panterjih. In tako naprej.

Živalske pripovedi so nadvse žive. Pri otrocih so še vedno enako priljubljene, kot so bile nekdaj. S svojimi preprostimi, vendar pomembnimi opisi razgrinjajo pred njimi udežne svetove in jih s svojimi jasnimi nauki vodijo skozi svet, ki se odpira pred njimi.

Živali v pravljicah Borisa Ružia so odlone in emancipirane. Znajo vzeti usodo v svoje roke in poskrbeti, da se stvari uredijo tako, kot je najbolje za vse. Uijo nas, da obstaja rešitev za vsako težavo in da lahko dosežemo sleherni cilj, e le najdemo v sebi dovolj volje in vztrajnosti. Ta nauk je najboljša popotnica za življenje.

Iztok Osojnik

Avtor o pravljicah

Pravljice nosijo v sebi celostna sporoila o življenju. Pripovedujejo ne samo o tem, kar lovek zna in zmore, temve tudi o tem, kaj lovek sme in esa ne sme. Pravljica nam vlije novo upanje ter pokaže pot naprej.

Številne moderne psihoterapevtske šole uporabljajo pravljico kot izjemno uinkovito terapevtsko sredstvo, ki loveka nagovori celostno ter mobilizira njegovo domišljijo in ustva.

Otroku dajejo pravljice v simbolini obliki sporoila o tem, kako naj se ukvarja z eksistencialnimi problemi in brezskrbno odraste v zrelo in celovito osebnost. S tega vidika so pravljice pomembne tudi za odrasle. Pravljica priznava tako naše doživljanje sree kot tudi naše stiske in boleine.

Predvsem pa pravljice razvijajo lovekovo domišljijo in nasploh njegove spoznavne zmožnosti. Ali kot je rekel Albert Einstein: »e želite, da bi bili otroci pametni, jim berite pravljice. e želite, da bi bili še bolj pametni, jim berite še ve pravljic.«

Boris Ruži

Boris Ruži - Bobi, rojen 1954 v Ljubljani, po izobrazbi veterinarski tehnik, je po poskusih v ve poklicih nazadnje odkril svoje poslanstvo v pravljiarstvu. Pripovedovalsko kilometrino je nabiral po herinem rojstvu, sasoma pa si je pravljice priel izmišljati tudi za druge ne le za otroke, temve tudi za odrasle, poslovneže in sanjae. Besedila, ki so obravnavala doloeno težavo, je po naroilu izdajal v unikatnih rokopisnih izdajah, opremljenih z lesenimi platnicami. Napisal je tudi prironik za moške, ki so se znašli v vlogi oeta, trenutno piše potopis.

Dettagli