Glanum

Brati poezijo Andreja Medveda je kot vrei pest fine mivke v zrak in opazovati, kako vsako zrnce posebej za trenutek negibno obvisi v praznini. Zato posamezna pesem ni zgolj zrno zase, temve tudi del daljšega niza, nekakšne pesniške meditacije. Ko pušavski pesek zavrtini as, se zane Medvedov pesniški govorec vraati v asu in prostoru proti neki odloilni izkušnji, ki daje vsaki njegovi zbirki nekoliko drugane poteze. V Glanumu jih doloa intimna mešanica ljubezni in minljivosti na lovu za trenutkom doživete ne pa še povsem razodete skrivnosti.

Glanum antino rimsko mesto v današnji Provansi v Medvedovi zbirki predstavlja asovno vozliše, v katerem se stikajo razline zgodbe, uzrte skozi optiko govoreve lastne izkušnje. Spoznanje o minljivosti obseda prebivalce mesta in živali, ki ždijo v zavetrju limonovih nasadov, pravi Medvedov govorec pod krinko nakljunega opazovalca, v resnici pa znanega prišleka, ki tako skozi as opazuje predvsem samega sebe. Ko se namre vživi v pozabljeno antino mesto, s tem ne oživi zgolj vrveža njegovih nekdanjih prebivalcev, temve se poskuša oprijeti tudi svoje lastne preteklosti in skozi njo osmisliti svoj obstoj: Da jutro, spet, za vekomaj, odstre pomladni dan v ljubezensko obljubo.

Toda, konec koncev, Medvedov govorec ve, da bi vsa pokrajina, ki se pred njim suho razpira, brez njega ostala neposeljena: on, spotikljavi pritlikavec, je pokrajino napolnil s asom in as s pokrajino. In ve, da žal niesar od tega ne bo smel ali mogel odnesti s sabo razen seveda eleginega spomina na pridobljeno sreo in trenutka, ki mu ga je bilo dano še enkrat podoživeti. A tudi to je že spominjana pozaba sree ...

Andrej Hoevar

Dettagli