Ana Svetel že dolgo asa ve, s kakšnim naslovom bo opremljena njena prva pesniška zbirka. Še danes naju vidim: sreava se v baru in Ana pove, kako žalostna postane vsaki, ko ugotovi, da se bo vsak stavek, ki ga kdo zane z »vse lepo in prav«, sklenil s svojim obveznim, prej zahtevanim kot priakovanim »ampak«. Enkrat, še ree, mora biti res vse lepo in prav. Nobenega ampak.Zdaj je ta knjiga pred vami. In ko boste segli po njej, boste ugotovili, da se je zgodilo ravno nasprotno. Lepo in prav je namre knjiga, ki je svoj obvezni, prej zahtevani kot priakovani ampak vzela za svoj glavni predmet.
Lepo in prav je zbirka miniatur iz življenja. Iz življenja mlade Evropejke, ki ve, kaj v dobrem in slabem pomeni tvegati pravico do doma, ki ima rada klavirsko glasbo in nekaj ljudi, ki je do kolen pogreznjena v neizbežne loveške naloge, kot sta ljubezen in prijateljstvo, pa tudi iskanje stanovanja, kot vse ostalo na svetu, zavezanega svoji zaasnosti. A to je zgolj prva plast. Led, po katerem hodimo in vemo, da je napokan. In da se bomo morali prej ali slej sooiti s hladnim tokom, ki se pretaka pod njim.
Ana Svetel in njena poezija namre razumeta, da mora biti lovek vselej na preži, da nobena bitka ni dokonno izbojevana in da si je za ohranitev svoje lovenosti treba prizadevati vsaki znova. Da je lovek bolj kot karkoli drugega odgovoren za možnost, ki je on sam, in da mora v neskonnost poskušati, vztrajati, obupavati in poskušati znova. Razumeta, da je red literature eden v nizu redov, ki jih natikamo svetu, zato da bi po njem gazili mehkejšega koraka, a to od nas neizbežno terja napor in prizadevanje. In da ni vedno lahko. Pa da ne bo pomote to ni eksistencialno obtežena poezija, ki bi poskušala realizem iskati v odpovedi vsakršnemu upanju. Je poezija, ki kljub vsemu, kar o svetu ve, in kljub vsemu, kar jo spravlja v negotovost, razume, da nobena teža in noben ampak nikdar ne bosta mogla prepreiti, da ne bi bilo vasih samo neskonno lepo. In prav.