Letni as

lovek, uporabljaj me bolj pogosto! Samo še šestinsedemdeset dni imava, da sva na tej razdalji, v neki pesmi vzneseno prosi Šalamunov govorec. Povabilo je treba sprejeti in se lotiti resnega branja a kako danes brati Šalamuna, ko pa smo že zdavnaj sprejeli, da je dober prav toliko, kolikor je nerazumljiv? lovek, beri Šalamuna bolj pozorno, oba bosta preseneena: Nisem še tako pisal. Ne vem, kaj bo, nekje preseneeno priznava. Jezikovna svežina, ki jo je Šalamun tako reko iznašel, je še zmeraj v njegovi lasti, a je prepletena s fino mrežo skrivnih vstopnih tok. Za poezijo, ki je bila od nekdaj definirana s svojo odlono prisotnostjo tukaj in zdaj, hkrati vedno in povsod, pomenita fiksacija in prisotnost dvoma mogoni pretres. Glas Šalamunove poezije nenadoma ni ve tako akuzmatien, saj je bolj kot kadarkoli zaznamovan z vsem preve loveškim, torej s asom in svojo izroenostjo toku zgodovine: Vrženi bomo kot make v kišto v naroje Boga. etudi se svoje usodne prisotnosti povsem zaveda (Utrudil te bom in zapostavil. Reši se.), je v nainu, kako sprejema svojo odgovornost, nekaj skoraj elegino vzvišenega. e smo neko ob njegovem poetju prej pomislili na jemanje, sta zdaj na vrsti dajanje in vraanje: Poel v mestu? Vraal. Ne ranjeval ali ubijal. Vraal. S asom omogoene poteze njegovega govorca postanejo edalje bolj prepoznavne in vpete v svet, ki ga naseljujejo tudi drugi jazi. Z nekaterimi, še posebej s tistimi, ki jih ustvo ali spomin ta ne dopušata izbire potegneta na privilegirano mesto, stopa v iskrene in ranljive odnose. Sveta ne obvladuje ve brezasni trenutek (imel sem [...] vse v naravi, a brezasni), temve se vsak trenutek znova vzpostavlja kot poljubna toka v sosledju, ki se jaza v ubranem mnogoglasju na skrivaj dotika iz preteklosti. Kar nadomesti nekdanje samozadostno rušenje in polašanje, ki sta bili zaradi izvzetosti iz asa oprani odgovornosti, je usahljivost moi, potrebnih za naporno izgrajevanje. V as vrženi Šalamunov jaz svoje prejšnje bivanje uzre kot vrsto ponavljanj, ki se zakljuujejo v (lahko ugibamo) ljubezenskem pretresu: Ponoi je bilo udno. Zavrel si moja pljua. Ponavljanje zaetkov se sprevrže v sprejemanje neizbežnosti enega konca, a zares vrednega truda: Ja. Kiti bodo pokonali moje življenje. Dam ga za to, kar sem skusil. Dam ga za to, kar skušam zdaj. Andrej Hoevar

Dettagli