etrta pesniška zbirka Danice Križani Müller prinaša zrelo pesniško govorico, ki se loteva eksistence v najširšem pojmovanju.
Iz te govorice veje avtoriino jasno zavedanje, da vsaka življenjska poteza raste iz prejšnje, toda ravno sprio spoznanja, da smo ljudje stvar nakljuij, le ena izmed kombinacij, se naseli v sedanjem trenutku; skuša se stišati in prisluhniti naravi. Naravne danosti si jemlje skorajda pohlepno, jih preslika vase, nato s pomojo kolesja temeljne samosti, ki jo nosi v sebi, naravo procesira in izbljuva. Pesmi Danice Križani Müller so tako zgolj na prvi pogled impresijske, toda v resnici impresija služi le za kuliso. Osrje pesmi se poraja iz avtoriine refleksije, iz življenjskih spoznanj ali še lepše, uvidov, ki jih podeli z nami. Toda hkrati je potrebno poudariti, da temeljna odsotnost, ki je na delu v tej zbirki, avtorico ves as oddaljuje od vsakršnega mitomanstva ali drugae: cilj naravnega utelešenja nikoli ni ona sama, temve pesem, ki naj bi na ta nain postala kristalnejša, spevnejša. Danica Križani Müller se na ta nain v svoji zbirki predvsem ui ponižno sprejemati tisto, kar je, kar obstaja in kar diha.