Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa

Prozna zbirka Iztoka Osojnika s pomenljivim naslovom Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa vsebuje osem besedil. Naslov pove, da gre za nenavadne zgodbe tujega avtorja/avtorice oziroma nenavadnega avtorja/avtorico tujih zgodb.

Kratke zgodbe, ki se izmikajo ubeniški definiciji žanra, so polne duhovitega, pogosto ironinega izražanja, presenetljivih obratov, kirurško natannega, skorajda sadistinega seciranja boleih emocij, posmehljive obdukcije nesrene ljubezni in spretnega spodnašanja uteenih vzorcev razmišljanja.

V zgodbi Empedokles se fotoreporter odloi za radikalno dejanje, s katerim se odpravi po stopinjah starogrškega soimenjaka. Pasja radost slika portret manjšega kraja, v katerem vsi prebivalci, od frizerk do mesarjev, berejo latinske knjige, vrhunec njihovega družabnega življenja pa so kvizi, kjer se preizkušajo v tolmaenju latinšine. V Križanki spremljamo pot uspešnega menedžerja, ki iznenada doživi razsvetljenje in se iz brezobzirnega dobikarja prelevi v zenbudistinega pisatelja. Zeleni ponedeljek je etuda morda istega pisca, v katerem se borita ambicija napisati veliki tekst in nezadržna potreba po pisanju. V mali lulu smo pria jeremijadi zapušenega ljubimca in seciranju mehanizmov ne/srene ljubezni, v besedilih Protagonisti in znaki, Poskus in Povsem preprosta zgodba pa se pripoved spleta okoli premisleka o avtorski funkciji ter erosu in etosu literature.

Kot nam pisatelj namigne v Zakljuni besedi, ki je nekakšen klju za branje (ne pa tudi za interpretacijo) zbranih besedil, v teh zgodbah gre za mešanico fikcije in fakcije. Metafikcija ves as trka ob realnost. Tok pripovedi ponika in se spet pojavlja. S sabo nosi naplavine, ki jih deroa reka zavesti pobira po svoji poti. Prav ta »šoder« daje besedilom teksturo in jih napaja z elektriko, ki zaprasketa ob stiku z bralko/bralcem. e hoemo, da se nas tekst dotakne, moramo pozorno prisluhniti, kaj se dogaja v podtalju, ki žene naracijo. Kajti podobno kot »pisanje nikoli ni neobvezno poetje, pa naj bo še tako trapasto«, tudi branje nikoli ne more biti neangažirano.

Tudi v tej Osojnikovi knjigi sta na delu literarni eros amor scribendi in amor legendi, ki drug brez drugega ne moreta obstajati in etos, brez katerega ni svobode. Ali z avtorjevimi besedami: »Literatura je politina, ker odpira brezna svobode, in etina, ker v teh breznih vznika etino nezavednega, ko mu pišo [ali bero] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.«

Bralka

Iztok Osojnik (1951) je pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist, slikar, svetovni popotnik in književni prevajalec. Diplomiral je iz primerjalne književnosti (pri profesorju Dušanu Pirjevcu), podiplomsko študiral v Osaki na Japonskem in doktoriral iz zgodovinske antropologije na FHŠ Univerze na Primorskem.

Je zaetnik vrste umetniških gibanj (podrealizem, Garbage Art (Kjoto), Papa Kinjal Band, Hidrogizme itn.) ter številnih umetniških ustanov ali festivalov (Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji, Simpozij Miklavža Ocepka, Zlati oln itn.). Je tudi ustanovni lan odmevne umetniške glasbeno-literarne skupine IGNOR.

Doslej je izdal ve kot 30 avtorskih knjig poezije, nazadnje zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (2020), Maraton puhlosti in nesmislov (2020) in 2021 (2022), romane Sreva desetka (1992), Melinda Podgorny (1998), Zgodba o Dušanu Pirjevcu in meni (1999), Temna snov (2005), Svinje letijo v nebo (2012) in Newyorška trilogija (2019), zbirko kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa (2022), zbirke esejev in študij Nasmeh Mone Lize (2005), Homo politicus (2006) in Symposia (2015) ter znanstveno monografijo Somrak suverenosti (2013). Poleg tega redno objavlja razprave s podroja komparativistike, filozofije in politine teorije v slovenskih in mednarodnih znanstvenih revijah in zbornikih. Njegova besedila so prevedena v ve kot 25 jezikov.

Za svoj

Dettagli