Nedvomno je Tomaž Šalamun naš najplodovitejši pesnik. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike. Z angleškimi prevodi ga nekateri uvršajo celo med predstavnike ameriške poezije. Pa tudi zlati venec poezije na struških sreanjih za življenjsko delo leta 2009 ima svojo težo in pomen. Tomaž Šalamun je postal del kanona, ko je leta 1993 v zbirki Kondor izšla njegova zbirka Glagoli sonca. V resnici pa so osrednje znailnosti te pesniške govorice zakoliene že v prvi zbirki Poker (1966): aloginost, absurdnost, razvezana besedna igra, svobodna igra asociacij, ironija, nonšalanca, metafizika kot zastarel inventar, gibek, prožen jezikovni izraz in svobodna jezikovna oblika. Morda bi si morali Slovenci Šalamuna izmisliti, e bi ga ne imeli. Ali bolje, e se ne bi rodil in leta 1966 silovito, odmevno vstopil v slovensko literarno areno s sakrilegino zbirko Poker. Z njo je odlono pometel s težko, ponekod zateženo narodovo zgodovino in stereotipnimi samoopredelitvami Slovencev.