V Satju je nazorno in privlano! povedana tudi vzorna zgodba ne le slovenskega pesniškega modernizma, kot jo prepoznavamo ez desetletja. Izrisana je pot, ki se zaenja v destrukciji sveta in jezika, v hoteni ali spontani aloginosti podob in povedi ter se kona v vnovinem vzpostavljanju pomena (e že ne: smisla) jezika, v razumevanju pesmi kot vsebinske in estetske vrednote. Zelo malo namre ostane »istih« izhodišnih modernistov, ki se e ne obmolknejo do neskonnosti ponavljajo; veina po razdiralni fazi sestavi nov, pesniško drugae presijan svet.
Iz spremne besede Aleša Bergerja