Selitve

Toka, kjer se zanejo selitve, je v verzih: Sprva smo plaevali najemnino, preverjali arhive in menjavali založbe, potem smo zaeli trgovati z zrakom in s steklenicami svetlobe, s katerimi smo zdravili hrbte, ki so bili privezani k železnim stolom. Takrat so tudi zrak razdelili med tiste, ki niso, in tiste, ki so. Dovolj smo videli, da lahko zapustimo umetne soseske. [...] Razmišljamo o tem, da bi naselili opušene vrtove, kjer ni ne starih ne novih prerokov. Išemo tiste, ki ne delijo. Selitve Roberta Simoniška so poezija prehodov, medprostoroasja, motrenja, ujenosti, rasti. Kot akanje na hodnikih, stopanje po stopnišu, ko premislimo, opravimo inventuro, preistimo predale, imamo neuporabne jezike in za nami ostaja neizreeno in nekaj tudi odvržemo. Prav ta »as«, odloujo, zahteven, je lahko bridek, a postavlja loveka na preizkušnjo. In e se ne ukloni, samopomiluje, lahko dobi veliko. Pri vsaki selitvi, naj bo prostovoljna ali v katero smo pahnjeni, gre za pahljao obutij zapušanje, upanje na novo/boljše (Tudi ko vlak stoji, smo le nomadi. akamo, da se odpahnejo sonna vrata in skozi njih posije nekdo, ki ve, od kod prihajamo.), nostalgijo, spomine ... Za odmik, osamo, primik k sebi (Si upamo priznati, da nas edino koža odveže od zemlje in zaustavi as?), tišino, stik z naravo in (pridih starožitnosti, pravljinosti, naivnosti so le sredstvo) za vaje v prebujenosti. Neizogibno pride novo, pride ocena starega (Dolgo je trajalo, da smo obsodili ujetnike in spregovorili o sebi.), a odpade odveno, nepomembno. In tak je tudi spoznavni horizont Simoniškovih novih verzov zreli, odlonejši, tudi krajši verzi (in krajše pesmi, s ponovitvami in poudarjenim ritmom) z ogoljenim jezikom, ki prehaja v simbole, izpisujejo krivice, prostorja brez izhodov, prebujeno zrejo v Potemkinovo vas, kulise padajo, priznavajo, da vidijo ve, kot bi smeli, kot bi bilo dobro ... Zato se sprašujejo tudi o krivdi (Poutil sem se krivega, ker prihajam iz asa, ki namesto glasu [!] zaupa kodiranim sporoilom. Postalo me je sram, ker se vraam v mesta, kjer verz enaijo s pijansko letargijo in izrauni v mišjih indeksih.). In prav ta moment zasue poezijo R. Simoniška (iz neko atmosferskih pejsažev v slikovite kipe z gravurami) v dialoško-dialektino razmerje, ki temelji na odgovornosti, med govorcem (1. os. ed., ponekod 1. os. mn.) in svetom (nepoštenosti). Znana dihotomija vnese priakovano melanholino noto (poznamo že iz prejšnjih zbirk), vendar tudi (kar je novo) kritino patino in realni optimizem (Nagibamo se k svetlemu jedru.).
Kaj prinašajo Selitve? Marsikaj. Niti ni najpomembnejše, kaj selitvam botruje (Ko se prelomijo razdalje v oeh, na ramena pritiskajo nova življenja. in Postali smo tihe kretnje in goli obrazi.), niti to, kaj pomenijo (Da bom krožil med tistimi, ki se ne bojijo resnice. in Odloitve morajo biti natannejše od korakov, ki hoejo na prehojene steze.). Štejejo spoznanja (Marsikaj, kar gre mimo, je videz.) in najpomembnejše je, da lovek/pesnik/bralec odgovorno od njih vzame, kar mu ponudijo, in dobi ravno toliko, kolikor lahko vzame to je kot je pripravljen/sposoben sprejeti/razumeti/dojeti v popotno malho, ko aka na peronu, da pripelje vlak. (Petra Korši)

Dettagli