Sfingin hlev

Iz spremne besede

Zdaj ko prebiram tvoje pesmi, govorijo o asu, ko sva merila prve korake na cesti, ki je danes že prehojena v takšni dolžini, da pogled ve ne seže do kraja, kjer sva nanjo prvi stopila, z vonjem potonik in zvezdami južnega neba ovenana mladenia, se zavedam, kako je spomin nekaj istega, eprav ni mogoe nikdar povsem razbremeniti teže, s katero pritiska na nas. A ta ista teža, ki se mi prikazuje z besedami tvojih pesmi, s pripovedmi, ki so kot stare fotografije dobile patino, a vendar ostajajo tudi take, kot so bile, ko jih je ujelo oko kamere. In tvoja pesem je danes tako oko kamere, asa se ne da ukaniti, saj ga nismo hoteli ukaniti, otroci stoletja prve pomoi, ki smo verjeli, otroško zaupljivi, a tudi moško predrzni, postavljaški, polni ljubezni, vina in besed, ki so najbolj vrele v tistih nonih urah, ki jih opisuješ s srhljivo bližino oddaljenosti v triindvajseti pesmi; v njej je skrita tudi magina formula, ki pojasnjuje Sfingin hlev, je trenutek, ko praviš z besedami, ki so drugae vznesene in povzdignjene kot takrat, ko so se rojevale iz dejanj, prvi zavedla sva se dvojine.

Denis Poniž

Dettagli