Vreme, kamni, krave

"To je to! To sem prej videl v zraku /.../ trenutek, loen od drugih, zvezan v dogodek s pozabljenimi potmi, s katerimi nas ne veže ni razen asa samo neki prej in potem, ki se pred njim umikata v vse smeri, kakor v morje zarezana brazda," piše Marjan Strojan v Kamnih in s temi besedami sam najlepše zareže v srž svoje poezije. V njenem središu sta namre prav trenutek in dogodek, vendar ne v impresionistini maniri in tudi ne v podobi njene epsko razvejene sestre eprav je Strojan verjetno tisti slovenski pesnik, ki smo ga najbolj surovo razklali na melanholinega lirika in eruditivnega epika. Tudi po njegovi zaslugi, jasno, nenazadnje se njegov opus res giblje med "petjem v starinskem nainu", ki prevladuje v prvih zbirkah, in "brnenjem kril kajih pastirjev", ki se je vehementno razmahnilo na straneh Parnikov v dežju. Da pri njem omenjena pesniška principa nista razloena, je avtor sugeriral z združevanjem drobnejših lirskih in bohotnejših epskih pesmi v skupen kontekst posameznih knjig, v mislih imam predvsem knjigi Dan, ko me ljubiš in priujoo, in pri tem ne smemo spregledati dejstva, da Strojan kot avtor nikakor ni nakljuen zbiratelj gradiva niti na ravni posameznih pesmi niti na ravni pesniške knjige kot celote. Opravka imamo s pesnikom, ki svojo ustvarjalno prakso ves as budno reflektira, o emer govorijo številni verzi, tudi v knjigi Vreme, kamni, krave, ki vasih bolj eksplicitno, drugi pa subtilno zabrisani s kontekstom, razmišljajo o nastajanju, življenju in mestu poezije. Jedro Strojanovih pesmi sta torej trenutek in dogodek, in sicer povezana v stanje, morda bi bilo na tem mestu še bolje rei v situacijo ali položaj (povzeta iz realne ali fikcijske zgodbe), saj pojma nekoliko izraziteje predpostavljata sovpletenost posameznika, ki je kljuni generator prikazanega, vedno veplastnega pogleda Strojanovih pesmi. Ta posameznik ni (le) govorec sam, saj je Marjan Strojan kot vsak pravi pesnik mojster odkrivanja analoških povezav med pojavnim, ki jih slika tako, da lomi krhko konkretnost motivov v razline ase, prostore in osebe, zato da lahko kot "vzorci, naša edina obramba pred asom," zaživijo na tisti ravni abstraktnosti, v kateri vase vkljuijo tudi del vsakega izmed nas, njegovih bralcev. Strojanovo pesniško govorico odlikuje "preprosta strogost" tonalitete, s katero pesnik "razloi piko, postavo", in ji nato "natanno kot s prstom po zemljevidu sledi v lastno prihodnost", pri tem pa tonaliteta ves as predhaja sliko. e kaj, potem za Strojanovo poezijo ne velja misel: "kolikor ve boste vložili, težje boste povrnili svoj vložek," ki jo najdemo v knjigi; je pa to tudi poezija, ki "z melodino linijo v zgornjih glasovih" vstopa v naše knjige zato, da iz njih "zanalaš trga utvare" eprav ali pa prav zato, ker se zaveda, da smo jih potrebni. TINA KOZIN

Dettagli