Vsestvarje se razgrne pred nas kot album pesniških definicij, ki arobno spontano izrašajo iz predmetne stvarnosti kot njihova vseskozi slutljiva, a doslej še neizreena ost.
Med platnicami pesniške zbirke Bine Štampe Žmavc nas priaka udež stvarjenja. Pesniin v sebi povsem utišani um postoji na predmetih v bližnji okolici ali v daljah spomina, da bi jih uzrl v njihovi takšnosti. Zbranost v osrju taoistine naravnanosti do sveta kot celostnega motrenja bivanja, ki je priklicana na samem zaetku knjige, odbere ravno tiste poteze opazovanega predmeta, ki najbolj temeljno doloajo našo intuitivno predstavo o njem. Vsestvarje se tako razgrne pred nas kot album pesniških definicij, ki arobno spontano izrašajo iz predmetne stvarnosti kot njihova vseskozi slutljiva, a doslej še neizreena ost.
Predmeti se prebudijo iz svoje odrevenele namenskosti ter v aktu domišljije zasijejo kot (ponovno) u-stvar-jeni, podarjeni, še drugae prisotni.
Pesnica se z eleganco, preciznostjo in iskrivostjo sveenice jezika dotika stvari, da nekdaj odarani svet ponovno obudi v življenje.
Naravnost pesniških definicij te knjige se tako kmalu izkaže kot zgolj predprostor pesniške hiše Vsestvarja. Globlje ko vstopamo, bolj prepustne so meje med predmeti samimi pa tudi med predmeti in ljudmi. Identitete se plastijo, krušijo, obasno celo sesedajo vase. V svoji najgloblji težnji po preseganju samih sebe kot da izzivajo usodo. Znotraj pretesnih koordinat danega se prebujajo sanje, razpirajo se krila domišljije in lomijo ledene površine neizbežnosti.