Je Pti, ki ga ni. Sta sokola, ki v tišini opazita in ulovita vse, eprav ni ni. In tišina, e je, je prazna kot kozarec. Toda beseda hoe vase svet in pesem, Jakobova pesem, ji streže. Zato so Zapušeni kraji zbirka imenovanja: e so v Treh postajah, Jakobovem prvencu, stvari prišle same k besedi, se ji ponujale in tekoe prehajale v pesem, brez vidne sledi ali preostanka, ni zdaj niesar, oziroma, kar pride, je ni. S pesnikom vztrajajo samo imena, nauena in brez gotove podlage v svetu onstran govorice. Terjajo izreko in pesem se piše. Toda nobeno ime, nobena beseda ne da tistega, kar obudi. Svet, ki ga priklicujejo, zato še ni prazen v njem ne manjka ne gozdov, ne ptic, ne svetlobe, ne neba , je pa nekako dvodimenzionalen, vse je na površini. Vasih se zdi, da ima ta svet tudi tretjo razsežnost, svoj živi del, [ki] ostaja spodaj, skrit. Takrat se odpira prostor za željo; vsenaokrog subjekta, ki izgovarja te pesmi, ta svet, se sicer razteza motni stekleni zvon (pesniške) govorice, hladne in nenatanne, toda na njeni drugi strani se vendarle kaže nekaj docela resninega, polnokrvnega: Zaklenil sem se, a sije tudi sem, / in hoem ostati zraven. Spet drugi se vse, kar je, mrai in zliva v gosto rno ozadje za moten odsev v šipi. Vse poti so tedaj videti zaprte in neprehodne, a ta, ki pesem izreka, stavi na noro gesto v svoji sobi prižge lu. Zaradi tega se rna gmota na drugi strani okna seveda ne bo razloila nazaj v svoje konstitutivne elemente, v drevesa, poševno stezo, lesketajoe listje. To je poteza, ki ne bo spremenila niesar, vse kar pri njej šteje, je le to, da je bila povleena. Je ista rezistenca. In to je, pravijo, poezija. Goran Dekleva