Šumenja

V šumenju je vse. A le v besedi se vse razpre. To je misel, ki se mi utrne, ko preberem pesmi druge pesniške zbirke Tine Kozin. Oitno se mi je od nekod prikradel vzorni, po malem kultni verz Barbare Korun, ki pa ni o šumenju vse je v tišini. Morda je prišlo do asociacije, ker oznaka šumenje oznauje prav tišino, in to natanneje kot tišina. Tega, emur pravimo tišina, ni. So le stalno gibanje podob, drsenje zvokov in izbruhi raznovrstnih zaznav, pobliskov, misli in uvidov, ki se neprestano izmenjujejo na platnu naše zavesti, kjer se predvaja bolj bleda razliica filma resninosti. Pesmi Tine Kozin to resninost najprej odlono zgrabijo in ji nato pripravijo preseneenje, ko jo z vso nežnostjo in natannostjo, kar ju premore pesniški jezik, razstavijo v pesmih. Po drugi strani pa se mi navedeni verz vsiljuje, ker na nekem kljunem mestu v zbirki Tine Kozin beremo: »meni nekatere besede zvenijo / neloveško.« Zato si mislim, da je svojevrsten pesniški udež, da pesmi vendarle utripajo v naravnem pesniškem ritmu. Stabilno, stanovitno (si) podajajo lahke besede, pa z razorožujoo pesniško lahkoto težke. Polne so pomenskih vhodov in izhodov, prepredene so z gosto mrežo elegantnih izmikov in spretnih približevanj. e so v prvencu v maniri slikarskega perfekcionista generirale izvirne podobe narave in skušale prikazati njihovo avtonomno življenje, so tokrat še izraziteje vpete v živo tvar, živost postane ena od problemskih ravni zbirke. V svoji predmetnosti so alegorija loveškega: v gradnji hiše, izdelavi instrumenta, smolarjenju, vožnji z vlakom, gibanju nebesnih teles so oba mesta, za njihovo konkretnostjo se skriva abstrakcija. Ko pesniški glas gnete razline snovi, v resnici gnete loveško materijo. Bolj ko je lovek v govoru odsoten, bolj je vseprisoten. Ko je prisoten, izgine, postane sam prispodoba za stvar. Pesmi so kot vožnja, s katero se potnik stopí do toke, ko izgine: »vožnja, skoraj brez voznika in sopotnika, tako sva / tiha.« Tina Kozin ima izjemen posluh za naravne zakone pesništva, za pesemsko stopnjevanje, za poetino graditeljstvo, za gibanje jezika, za geometrijo besedne pokrajine, za modeliranje pomena ter sporoilno konstrukcijo. Zdi se, da pojavi spregovorijo v lastnem jeziku, ki ga pesniški glas le prestreže. Pesem je snovna in hkrati tvorna: je in se razraša. Je temeljna in je temeljita: stoji in se hkrati premika, v vseh primerih do konca. Z drugo pesniško zbirko je avtorica suvereno in v slogu pokazala, kaj pomeni stopnjevati pesniško formo. Vse pesmi je pripeljala, do koder pesem sploh lahko gre. Vse, kar je naprej, postane šum ali pa se vrne v šumenje. Mojca Pišek

Dettagli